Polica Dubova

Slovensko / English

Michelle Perrot

Michelle Perrot (1928) je francoska doktorica socialne zgodovine, pionirska raziskovalka zgodovine žensk v 19. in 20. stoletju, univerzitetna profesorica v pokoju, tudi militantna feministka. Še vedno je neutrudna pobudnica in aktivna udeleženka vrste dogodkov in manifestacij. Kot dolgoletna sodelavka CNRS in nekaterih naprednih pariških univerz se je vselej opredeljevala »pluridisciplinarno in antihierarhično« (pluridisciplinaire et antihiérarchique). Leta 1973 je skupaj s Pauline Schmitt-Pantel in Fabienne Bock izpeljala prva predavanja iz zgodovine žensk, leto kasneje pa je soustanovila Skupino za feministične študije (GEF, Groupe d’études féministes). Michelle Perrot je poleg številnih lastnih objav (vrste knjig in stotine člankov) zarisala okvire mnogih pomembnih transnacionalnih kolektivnih publikacij in pri njih sodelovala kot sourednica: Zgodovina žensk na Zahodu (v 5 knjigah, 1991–1992), Zgodovina zasebnega življenja (v 5 knjigah, 1985–1987) idr. Za svoje življenjsko delo je prejela vrsto visokih državnih odlikovanj in nagrad, med njimi Prix Simone-de-Beauvoir pour la liberté des femmes (2014) in častni naziv Officier de l’ordre national du Mérite.

Michelle Perrot se je rodila 18. maja 1928 v Parizu, kjer je preživela mladost. Obiskovala je katoliško srednjo šolo Cours Bossuet, ki ji ni ostala v dobrem spominu; v letih 1947–1951 je študirala zgodovino na Sorboni, njen tutor je bil Ernest Labrousse, član prve ekipe revije Annales, ki je kmalu zatem izpeljala »revolucijo v zgodovinopisju«. Labrousse jo je tedaj odvrnil od tega, da bi se takoj in pod vtisom Drugega spola (1949) Simone de Beauvoir lotila zgodovine žensk, kar bi verjetno že tedaj blokiralo njeno univerzitetno kariero. Tako njena magistrska naloga (mémoire de maitrise) in doktorska teza namesto neposredne obravnave žensk govorita o zgodovini delavskega gibanja v 19. stoletju, ki je ob zgodovini žensk in mnogih neposrednih socialnih angažmajih ostalo njeno delovno področje. Kmalu zatem je bila sprejeta v agregacijo in imenovana za profesorico na liceju.
Leta 1953 se je poročila z zgodovinarjem Jeanom-Claudom Perrotom in, ko je postala profesorica Caenu, je z njim in Jeanom Cuisenierom sodelovala s člani Mission de France (delavskimi duhovniki) pri raziskovanju religioznosti in sekularizacije pri delavcih. 
Leta 1960 je z Jeanom Maitronom organizirala kolokvij o »Delavskem militantu«, iz katerega je izšla revija Mouvement social, ki izhaja še danes. Sprva je bila to glavna revija za delavsko zgodovino, ki se je nato usmerila v zgodovino vseh družbenih gibanj, v feministično gibanje in nazadnje v študije družbenih spolov (genre).
Kmalu po tem kolokviju je bila imenovana za asistentko Ernesta Labrousssa, leta 1971 pa je zagovarjala doktorsko tezo (Doctorat d’État), nato bila po svoji izbiri imenovana za profesorico na Univerzi Pariz VII – Denis Diderot (Jussieu), kjer je danes zaslužna profesorica. 
Michelle Perrot se nikoli ni omejevala na akademsko življenje: neprenehoma je bila angažirana v boju za socialno pravičnost in zoper zatiranja in krivice. Sprva je delovala v neki skupini naprednih kristjanov, med vojno v Alžiriji pa je menila, da je Francoska komunistična stranka ključna in glavna sila, ki se tej vojni upira, zato je leta 1955 vstopila vanjo. Ob Hruščevem poročilu in vstaji na Madžarskem leta 1956 je postala do vodstva komunistične partije zadržana in leta 1958 je izstopila iz stranke, vendar tako – kakor še marsikdo drugi – seveda ni postala slepa sovražnica levice in marksizma. Ni pa se več pridružila nobeni politični stranki.
Že v Caenu je sodelovala s Pierrom Vidal-Naquetom, velikim zgodovinarjem antične Grčije, v boju zoper mučenje v Alžiriji. Skupaj z možem ter Mono in Jacquesom Ozoufom je januarja1958 ustanovila Audinov odbor (Comité Audin).
Drugo veliko področje njenih angažmajev je boj za enakopravnost žensk in za rekonstrukcijo njihove zgodovine. Prebuditev feminističnega gibanja v Franciji po maju 68 ji je ponudila možnost za udeležbo v javnih manifestacijah, peticijah in mitingih. Na akademski ravni je jeseni leta 1974 skupaj s Françoise Basch ustanovila »Skupino za feministične študije« (Groupe d’études féministes - GEF), v kateri so sodelovale zgolj ženske in je bila nekaj let zelo dejavna. Skupina se je lotila številnih, še danes ključnih tem – tako družbenih znanosti kakor feministične politike in politike človekovih pravic: splava, posilstva, homoseksualnosti, prostitucije, gospodinjskega dela itn. Ta skupina je prek instituta za angleščino Charles-V navezala stike z »Womens Studies« v ZDA (Louise Tilly, Joan Landes, Joan Scott). 
Michelle Perrot je spomladi 1973 vzporedno s to raziskovalno skupino skupaj s Pauline Schmitt-Pantel in Fabienne Bock, ustanovila cikel predavanj o ženskah z naslovom Ali imajo ženske zgodovino? na Univerzi Pariz VII. Pozneje, med letoma 1989 in 2005, je bila dejavna kot članica Nacionalnega sveta za programe (Conseil national des programmes) pri Ministrstvu za nacionalno izobraževanje in od 1989 Nacionalnega sveta za AIDS (Conseil national du Sida). Še vedno je članica pokroviteljskega odbora Koordinacije za vzgojo za nenasilje in mir (Coordination pour l’éducation à la non-violence et la paix).
Kot zgodovinarka je odločilno prispevala svoje izsledke in spoznanja na štirih področjih, in sicer: na področju zgodovine delavskih gibanj, na področju zgodovine kaznovanja, na področju zgodovine žensk in zgodovine spolov. Sodelovala je z Michelom Foucaultom in Robertom Badinterjem v zvezi z zgodovino kaznovanja, zlasti zapiranja (1986–1991 je sodelovala v seminarju o zaporih v Tretji republiki na École des hautes études en Sciences Sociales v Parizu).  
Kar zadeva zgodovino žensk in spolov, pa je Michelle Perrot nedvomno med velikimi začetnicami v absolutnem pomenu. Vendar ta zgodovina ni ločena od siceršnje socialne in kulturne zgodovine: razredna zavest, ki povzroča, da so delavci v dominantni kulturi dojeti kot drugi, povzroča tudi še bolj zaostreno drugost "drugega spola".  Po polovici stoletja, odkar je Simone de Beauvoir dekonstruirala domnevno naravnost družbenega spola (genre), so zgodovinarji in drugi sprejeli dediščino Drugega spola, Michelle Perrot pa je, med drugimi, nedvomno ena najbolj zaslužnih za ta preboj. Z Georgesom Dubyjem je vodila izdelavo in nepogrešljivo izdajo temeljnega korpusa Zgodovina žensk na Zahodu (5 debelih delov, ki so izšli pri založbi Plon v Parizu (1991–992), v knjigi Ženske ali molčanja zgodovine (Flammarion, Pariz, 1998) pa so zbrani njeni članki iz zgodovinske žensk. 

Glavna dela Michele Perrot so naslednja:

  • Les ouvriers en grève, 1871-1890, Paris-La Haye, Mouton, 1974, 900 str.
  • Délinquance et système pénitentiaire en France au XIXe siècle, Annales Économies, Sociétés, Civilisations, 1975.
  • L'Impossible prison. Recherches sur le système pénitentiaire au XIXe siècle, kolektivno delo, Ed. Seuil, 1980
  • Georges Duby et Michelle Perrot (ur.), Histoire des femmes en Occident, Plon, Paris, 1990-1991 (5 volumnov).
  • Images de femmes, (coécrit avec) Georges Duby, Paris, Plon, 1992, 189 str.
  • Les femmes ou les silences de l'histoire, Paris, Flammarion, 1998.
  • Les Ombres de l’Histoire. Crime et châtiment au XIXe siècle, Paris, Flammarion, 2001.
  • Mon histoire des femmes, Éditions du Seuil, Paris, 2006, 251 str.
  • Histoire de chambres, Paris, Le Seuil, 2009 - Prix Femina essai 2009.
  • Mélancolie ouvrière, Paris, Grasset, 2012.
  • Des femmes rebelles, Tunis, Elyzad, 2014.

Za svoje intelektualne, družbene in humanitarne angažmaje in seveda za znanstveni opus je prejela vrsto odličij:

  • Chevalier de la Légion d’honneur
  • Officier de l’ordre national du Mérite
  • Prix de l'Union rationaliste
  • Prix Simone-de-Beauvoir pour la liberté des femmes
www.policadubova.org © 2011