Polica Dubova

Slovensko / English

Gilles Deleuze

Francoski filozof Gilles Deleuze (1925–1995) je eden izmed utemeljiteljev tako imenovane filozofije imanence, filozofske smeri, kamor sodijo – če se omejimo na francosko področje in omenimo samo nekaj najbolj znanih imen – tudi Alain Badiou, Jacques Rancière in Jacques Derrida. Čeprav je umrl že pred iztekom dvajsetega stoletja, je vpliv njegove misli dobil polet in neobvladljive razsežnosti prav v enaindvajsetem stoletju. Zato je, sicer že kar prevečkrat ponovljena ugotovitev, da bo enaindvajseto stoletje zagotovo deleuzovsko, vsekakor utemeljena, saj je njegov opus postal in še zmeraj postaja pomemben sestavni del akademskih humanističnih kurikulumov po vsem svetu.

Foto Tomada (iz Wikipedije)

Deleuze se je rodil v Parizu, kjer je obiskoval gimnazijo Carnot in diplomiral na Sorboni. Nekaj časa poučeval filozofijo na nekaterih gimnazijah po Franciji, bil sodelavec v Centre national de la recherche scientifique, za tem nekaj let profesor na univerzi v Lyonu, od leta 1969 do upokojitve leta 1987 pa je predaval na pariški univerzi Paris VIII v Vincennes-St.-Denisu, na šoli, v katero so bile tedaj uprte vse oči teoretsko zvedavega dela svetovne javnosti. V prelomnem letu 1968 se je seznanil s Felixem Guattarijem (roj. 1930), ki ni bil le filozof, ampak tudi psihoterapevt na Clinique de la Borde, ustanovi, znani po uvajanju antipsihiatričnih metod, razvitih pod vplivom Lacanove teorije. Plod njunega intenzivnega sodelovanja so poleg esejev štiri teoretske monografije: Anti-Oedipe: Capitalisme et schisophrénie (1972; Anti-Ojdip: kapitalizem in shizofrenija), katere drugi del z naslovom Milles plateaux: Capitalisme et schisophrénie (Tisoč platojev: kapitalizem in shizofrenija, 2) sta izdala šele leta 1980; Kafka: Pour une littérature mineure (1975; Kafka: za manjšinsko književnost, 1995) in knjigo z naslovom Qu’est-ce que la philosophie? (1991; slov. prevod: Kaj je filozofija?, 1999).
Glavno značilnost teh v soavtorstvu nastalih besedil je mogoče aplicirati tudi na vrsto tistih del, ki jih podpisuje Deleuze sam: Logique du sens (1969; Logika smisla, 1998), Différence et répétition (1968; Razlika in ponavljanje, 2011), Spinoza (1981), Foucault (1986), Le pli (1988; Guba, 2009), Proust et les signes (1970; Proust in znaki, 2012), L'image mouvement (1983), Limage temps (1985), Critique et clinique, (1993; Kritika in klinika, 2010) in vrsta drugih. 
V razvejano tematiko teh knjig se na tem mestu ni mogoče spuščati; zadostuje če rečemo, da je Deleuze v svojih delih skozi obravnavo zgodovine filozofije, literature in filma vpeljal in utemeljil nekaj še vedno aktualnih, pravzaprav čedalje aktualnejših filozofskih konceptov, kot so ponavljanje, razlika, postajanje, manjšinska književnost, rizom, nomadstvo, želeči stroj, deteritorializacija itn. Razvil jih je ob nekaterih osebnostih iz zgodovine filozofije, med katerimi so ga najbolj zanimali Spinoza, Leibniz, Kant in Nietzsche, in ob nekaterih predstavnikih svetovne književnosti: Melville, Kafka, Proust, Artaud, Lewis Caroll, Mallarmé, Beckett itn.
Značilnost Deleuzovega teoretskega diskurza je stilna perspektiva, ki je ni moč nedvoumno razločiti od tematskih vprašanj njegovega opusa, kajti ta avtor pri pisanju ne uporablja znanih retoričnih postopkov za zapeljevanje in prepričevanje bralstva, pač pa proces ubeseditve razume kot specifično »igrivo naravnanost«, ki iz življenjskih anekdot dela aforizme, iz mišljenja pa ustvarja nove perspektive na življenje. Nobenega dvoma torej ni, da se je Deleuze mišljenja in tudi življenja učil pri nemškem filozofu Friedrichu Nietzcheju in mu zato posvetil kar dve monografiji: Nietzsche et philosophie (1962; slov. prev. Nietzsche in filozofija, 2011) in Nietzsche par Gilles Deleuze (1965; slov. prevod: Nietzsche, 2014). S tema in še drugimi mojstrsko izdelanimi portreti filozofov in umetnikov je nehote prepričljivo ovrgel svojo izjavo, navrženo v nekem intervjuju, da je življenje filozofa nekaj najmanj zanimivega pod soncem. Prav knjiga o Nietzcheju med drugim dokazuje, da je življenje filozofov lahko nekaj nadvse zanimivega, a le če gre pri tem – kot se je sam izrazil o Nietzschejevem življenju – za kompleksno enotnost: »korak za mišljenje, korak za življenje«.

www.policadubova.org © 2011